VZAJEMNA PARKL Novice #10 – Sodniki danes

FB-Banner-All-star-Pokal-PARKL-2016

SODNIKI DANES – dvojni sodniški intervju

#parklnovice10
Potem, ko ste v preteklih novicah in intervjujih lahko prebirali o preteklosti, kako se je PARKL liga razvila in kako se je sodilo včasih je prav, da preverimo tudi kako se sodi danes. Za mnenje smo povprašali sodnika, ki sta stalna obraza na tekmah PARKL lige. O sojenju, težavnosti in o sodniških izkušnjah v PARKLu smo povprašali Smiljana Kerežija in Nina Pirtovška. Seveda smo dobili zanimive odgovore.
Več pa v spodnjem dvojnem sodniškem intervjuju.

Smiljan Kereži

Smiljan Kereži

Kako dolgo že sodite v PARKL ligi?
Nino: »V PARKL ligi sodim že 5 let.«
Smiljan: »Kot sodnik z najdaljšim stažem v Parkl ligi bom z veseljem odgovoril na vprašanja. Ligo sem začel sodit nekje pred 10 leti (ali še več), ko so igrale ekipe kot so Orači, Pragersko, Starše… Povabil me je tedanji sodnik lige in starost med sodniki Tona, ki sedaj pomaga ekipi Kidričevo kot pomožni sodnik. Skupaj sva sodila par tekem pionirskega festivala osnovnih šol na področju Ptuja, nakar me je povabil na sojenje lige Parkl in s takratnim vodjem Rajkotom, smo dobro sodelovali vse naprej z nekaterimi spremembami do danes. Sodil sem z Kmetečom, Trifkovičem P., Gselmanom…«

Kakšna je primerjava s sojenjem pod okriljem KZSja?
Nino: »Sojenje v primerjvi s KZS-jem je enako, saj so pravila ista.«
Smiljan: »Razlika v sojenju lige Parkl in lige KZS je predvsem v času, ki ga porabiš za tekmo. Tekme od KZS so predvsem med vikendom ob večernih urah, kjer se večinoma pelješ v kraj tekme od pol pa vse do ure in pol v eno smer, eno uro pred tekmo moraš biti v dvorani, na tekmo greš s tehničnim komisarjem, ki te po tekmi tudi oceni (pogovor po tekmi), tak da ti gre za tekmo nekje pol dneva (5 do 7 ur). Na tekmi je ponekod do 200 gledalcev, pritisk iz publike, od igralcev, trenerjev… V ligi Parkl pa je vse bolj sproščeno, porabiš manj časa za tekmo, veliko oz. vse igralce in akterje poznaš in oni poznajo tebe, tako je veliko prijateljev med nami, je pa še žal še nekaj tudi takšnih ki imajo neke zamere, nesoglasja…«

Nino Pirtovšek

Nino Pirtovšek

Kaj je glavna razlika?
Nino: »Do sprememb prihaja večinoma zaradi drugačnega dojemanja košarke igralcev v PARKL in KZS. PARKL je rekreativna liga in temu se prilagodimo tudi sodniki, saj je znanje in pa samo dojemanje košarke igralcev in trenerjev drugačno kot v KZS. Potem so tukaj še velikokrat tehnične ovire (semaforji, manjše dvorane,…), ki kličejo po smislenih prilagoditvah pravil in celotne organizacije tekme.«

Se vam zdi lažje/težje soditi v PARKL ligi?
Nino: »Sojenja ne moremo primerjati in govoriti kje je lažje in kje težje. PARKL liga ima svoj čar in lokalna rivalstva, ki se na KZS redko pojavijo, po drugi strani pa je celoten ustroj na KZS malo resnejši in morda navzven izgleda “težji”, vendar velikokrat ni. PARKL liga zahteva morda malce bolj človeško sojenje, medtem, ko se na KZS gleda na zadeve bolj hladno in tehnično.«
Smiljan: »Za mene je tekma tekma in na naslednji tekmi grem spet od začetka, brez zamer in slabih občutkov. Je pa res da liga Parkl raste iz leta v leto v smislu organizacije, kvalitete igranja, izplačila sodniških stroškov.. Prav tako je bila zelo dobra poteza vodstva lige da se je ta pred leti razdelila na 1. in 2. ligo, saj je kvaliteta med ekipami bila prevelika in so ekipe izgubljale z razliko 40 ali 50+ točk in imele na koncu le kakšno zmago, kar pa deluje slabo na samozavest in ekipni duh v posameznih “slabših” ekipah. Sedaj je 1. liga že par let izenačena, kjer je vedno boj za prva 4. mesta skoraj do zadnjega kroga, druga liga pa prav tako, ter nagrada in napredovanje v 1. ligo, oz. novincem v ligi potreben preboj skozi 2. ligo v elitno konkurenco.«

Komu je najtežje soditi? Kateri ekipi (prva/druga liga)
Nino: »V splošnem niso ekipe tiste katerim je težko soditi, ampak so tekme tiste, ki jih je težko soditi. Morda ena ekipa ni problematična ko igra tekme, ko pa igra z določenim nasprotnikom pa ta postane popolnoma drugačna, bolj vzkipljiva, čustvena…«
Smiljan: »Je nekaj ekip oz. posameznikov ki “krasijo” vsako ekipo, zaradi katerih je potem cela ekipa na slabem glasu (potegnejo s seboj ostale) in izvajajo pritisk na nas sodnike, a to nam je le izziv za dobro sojenje, seveda pa imamo tudi sodniške prijeme, s katerimi umirimo strasi in neprimerne opazke , ter vedenje posameznikov (ne bi izpostavil nobenega).«

Čutite kaj več pritiska, oziroma je težje soditi na primer na zaključnem turnirju?
Nino: »Zaključni turnirji so seveda vedno deležni večje pozornosti, zato smo tudi sodniki pod večjim pritiskom. Tukaj se “lomi” prvenstvo in imamo tudi mi večjo odgovornost, kot na drugih tekmah. Te tekme je vedno težje soditi, saj so čustva na visokem nivoju, vsa zbadanja iz sezone se prestavijo v eno tekmo, tukaj so še pritiski publike,…«
Smiljan: »Sojenje na zaključnem turnirju je seveda še večja obveza in odgovornost, saj je lahko vsaka sodniška napaka usodna za ekipo (pa čeprav ni namerna). Je pa seveda dejstvo da se sodniške napake pojavijo na vsaki tekmi, pa če je to tekma Eurolige, Parkl lige ali pionirske lige. Ljudje smo si različni, vsak malo drugače vidi neko situacijo, igralec fizično čuti nek kontakt, vidi dogajanje med igralci in igro, “navija” za svoje, sodnik na drugi strani pa se mora odločiti v delčku sekunde, se zanaša le na svoje čute (vid, sluh) in ni emotivno povezan z nobeno ekipo. To je človeski faktor ki doda neko vrednost tekmi in jo zaradi tega naredi zanimivo. Prav tako smo si sodniki med seboj različni po karakterju, izkušnjah, kilometrini.. Seveda pa je potrebno kriterij sojenja prilagoditi ekipam, znanju, starosti.. , ter večkrat biti tudi mentor mlajšim igralcem in ne le policaj z ostrim pristopom in sojenjem “by the book”.«

Imate morda kakšno zanimivo sodniško izkušnjo/prigodo v PARKLu?
Smiljan: »Prigod v teh letih se je nabralo veliko od sojenja brez sosodnika, do tekem ki jih ni bilo (zaradi nesporazumov), do izpada elektrike med tekmo, ter seveda povabil na 3. polčas in debat o tem in onem in tkanju novih prijateljstev (kot pravijo “in vino veritas”). Vesel sem da sem del te ustanove imenovane Parkl in da sem v teh letih doživel veliko lepih trenutkov in spoznal veliko ljudi, ki jim je košarka tako kot meni zlezla pod kožo. Nisem še rekel zadnje tudi na košarkarskem igrišču kot igralec, pa čeprav se v vseh teh letih nisem nikoli preizkusil v kakšni ekipi (imel pa sem povabila).«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja