PARKL novice #6 – intervju Miljan Goljović

44-letni Goljović še vedno na igrišču

Miljan_Goljovič

Goljović se je znova vpisal na košarkarski zemljevid Slovenije. Že drugo leto nastopa v PARKL ligi.  Za njim je zanimiva košarkarska zgodba, ki jo objavljamo v spodnjem PARKL intervjuju.

1990–1992 Sloga Kraljevo
1992–1993 Partizan
1993–1994 Radnički Belgrade
1994–1996 Bavaria-Woltex Maribor
1996–1997 Maribor Ovni
1997–2000 Pivovarna Laško
2000–2003 Ülkerspor
2003 Coop Nordest Trieste
2003–2004 Lietuvos Rytas
2004–2005 MENT
2005–2007 EnBW Ludwigsburg
2007–2009 Raiffeisen Panthers Fürstenfeld
2009–2010 Zlatorog Laško

  • 6 let nazaj, natančneje maja leta 2010 ste sklenil svojo profesionalno košarkarsko pot. Se spomnite vaše zadnje tekme?

»Mislim, da je to bila tekma proti Šentjurju. Hehe Očitno se dobro spomnim in nisem star. Odločitev za konec kariere je bila hitra. Nisem mogel verjeti, da je čas za konec in da se to kar imam najraje v življenju končuje. Pa vendar sem bil mnenja, da je čas, da pridejo mlajši, da so tu leta, da več ne gre naprej in da je čas, da končam ko sem še zdrav. Ko sem nehal sem na to razmišlajl cele dneve. Le o tem. Ni lahko, priznam.« 

  • Da vas spomnimo še bolj natančno. Zadnjo tekmo v svoji karieri ste odigrali v 14. krogu lige za prvaka, ko ste za Zlatorog na tekmi proti Šentjurju odigrali 16 minut.

»Točno. Spomnim se, da so mi ob koncu čestitali. Zlatorog je vse lepo organiziral. Dobil sem darilo za kar sem naredil dobrega njihovemu klubu in v celotni karieri. Sigurno me je odločtiev presenetila. Želel sem si morda konca kariere na kakšen drugačen način, na kakšni drugi tekmi. Je pa bila obojestranska odločtiev, ki mislim da je bila na koncu pravilna.«

  • Svojo profesionalno košarkarsko pot ste pričeli leta 1990 pri Slogi iz Kraljeva. Kakšni so vaši spomini?

»To so bili povsem drugi časi. Mi smo podpisovali neke papirje ne takšnih pogodb kot jih danes. Predvsem smo bili veseli da igramo košarko. Nismo gledali papirjev samo igrali smo. To je bil zelo dober klub v katerem je zrasel denimo Vlade Divac, Krstič nato še jaz. Kralejvo je znano po košarki in talentih. Spomnim se da je takrat bilo še osem razredov osnovne šole. Mama mi ni dovolila da grem v 8 razredu že v Kraljevo. Zato sem hodil tja samo ob vikendih in treniral. V enem letu sem skušal dohiteti kolege, ki so trenirali tudi med tednom. Jaz sem drugače pri 11 začel z nogometom, ker sem bil visok so me nato trenerji usmerili h košarki oziroma odbojki. Najprej sem začel z odbojko ker košarke ni bilo. Potem pa je prišel trener, (ki je ustvaril Divca) k nam domov. Spoznal moje starše in mene. Spomnim se, da je takrat izjavil naj slečem majico in pokažem prsa. Vsi smo bili začudeni in pa je želel le videti če sem dovolj razvit. In potem sem za vikende treniral z njimi. To kar so me naučili za vikend, sem sam zjutraj treniral eno leto, vsaki dan. Sam sem ponavljal, da mi ne bi manjkal trening. V enem letu sem nato dohitel vse in sem v prvem razredu srednje šole igral že s peterko iz zadnjih letnikov. To kar danes pogrešam je, da sem vsak dan treniral s člani in mladinci. To je zgledalo, da sem pritekel domov zamenjal majico in dobesedno letel na drugi trening. To pogrešam pri današnji mladini, pravi odnos. Nikoli nisem zamujal, ker sem vedel, da potem ne bom igral. Dvakrat sem bil najboljši strelec mladinske lige Srbije. Na mladinski tekmi na turnirju v Srbiji, sem dal 192 košev na 4 tekmah, kar je cca 48 točk na tekmo. Imenovali so me novi kraljevački biser. Te igre so mi pomgale, da dobim vabilo mladisnke reprezentance. Ko pogledaš Zvezdo, Partizan, Olimpjo, Zadar je bilo to težko. Ko sem dobil prvo vabilo za člasnko ekipo za priprave nsiem en teden spal. Potem pa sem na pripravah dobil 12 kg brezrokavnik s katerim sem tekal po hribih gor in dol. Kot mladi igralec sem ob sobotah zvečer igral 1B člasnko ligo (20min), v nedeljo je bila na sporedu mladinska tekma, popoldan pa sem igral 3 srbsko ligo. Večkrat se je zgodilo, da sem čez 30 točk dal na vsaki tekmi in so se hecali novinarji da sem deval 100 točk na tekmo v enem vikendu.Smeh. «  

  • Dve leti kasneje ste se kljub povabilu iz Crvene Zvezde pridružili košarkarjem Partizana. Tam ste prebili dve sezoni.

»Dobil sem vabilo od Partizana, da pogledajo mladinskega reprezentanta. Priključil sem se jim in ostal. Imel sem cilj, da močno treniram in vidim, kje sem po kvaliteti. Tudi danes oni tako zbirajo igralce. Imajo testiranja, tudi intelektualna. Zgodilo se je, da je en igralec mroal oditi ker ni naredil intelektualnih testov. Seveda je bila to posebna čast, če si prišel tja. To eno leto sem izkorsitil za močne treninge. Trenrial sem s pokojnim Aco Nikolićem, moj trener je bil Željko Obradović. Res sem veliko pridobil. Delovno leto dokazovanja je bilo to. To mi je pomagalo v nadaljni karieri, da zdržim močne treninge. Iz Partizana sem šel v Radnički klub. Kjer sem imel izvrstno sezono v prvi ligi. To je prineslo potem odhod v tujino.«

  • Natančneje v Slovenijo. Odločili ste se za odhod v Slovenijo, kjer ste prebili sedem let. Najprej ste se ustavili v Mariboru. Branili ste barve kluba Bavaria-Woltex Maribor in Maribor Ovni. Kako je Maribor prišel do vas?

»Takrat Slovenija ni bila na ekstra košarkarskem nivoju. Bili so začetki. Ko sem prišel prvič sem, sem se počutil odlično. Glavno vlogo tukaj je imel Drago Vezjak kot prvi trener. Peter Penko pa je imel prvi kontakt z mano. Najprej se spomnim da smo prvič igrali 3:3. Penkotu se je dopadlo, ker sem govoril v obrambi. On si je želel, da potem ostanem tukaj. Drago Vezjak me je potem vzel pod okrilje. Podpisal sem nato pogodbo z Mariborom. Takrat je bil Vlado Brolih direktor. On je zelo dosti pomagal. V težkih časih sem dobil izpisnico iz Radničkega, kjer sem imel še veljavno pogodbo. Vezjak je nato takoj našel mojo funkcijo v ekipi, ki mi je ustrezala. Kariera se je tukaj začela vzpenjati.«

  • Verjetno je bila ključna zadnja sezona v Sloveniji v sezoni 1999/2000? V dresu Pivovarne Laško ste prišli do uspeha kariere, saj ste bil z 20,18 točke na tekmo najboljši strelec sezone v Evroligi.

»Absolutno je bila to moja prelomnica. Ni bilo isto ali si prvi ali tretji strelec v Evropi. To sezono sem bil MVP lige in je bila ta res uspešna sezona, ki mi je pomagala, da grem naprej na še višji nivo.«

  • Uspeh pri Lapškem so opazili pri Ülkerju iz Carigrada, kjer so vas nato povabili v svoje vrste. Tri lete ste prebili tam. Kako je bilo?

»Jaz sem takrat ko so me opazili živel v Celju in ko so prišli so rekli da imamo lepo dvorano za trening. Vpraševali smo kje igramo tukaj. No, potem so izvedeli da tukaj. Velik preskok je bil zame na vseh nivojih. Jaz sem samo skrbel da sem treniral in igral tekme. Vse drugo so ostali razmišljali zame. Imam reden kontakt z njimi še vedno. Niso me sprejeli kot tujca ampak kot domačega igralca. Kar mi je res veliko pomenilo. Užival sem. Imel sem srečo, da smo po petih letih v moji prvi sezoni tam postali prvaki v državi. Vsaj en mesec sem rabil da sem se privadil. Dobro je, da niti en tujec ni bil več kot eno ali dve leti pri njih. Jaz sem sotal pri njih kar tri sezone. Res izvrstno.«

 

  • Kakšna je zgodba s slovensko reprezentanco?

»Ja tega mi je iskreno škoda. Ravno v tistem času je bila aktualna. Jaz in Ariel Mcdonald sva bila na seznamu. On je imel prednost pred mano. Bila sva namreč dva naturalizirana igralca, le eden pa je smel igrati. Škoda, mislim da če bi igral za reprezentanco bi imel še boljšo kariero. Takrat je bilo EP v Turčiji in verjamm, da ker sem bil prvak, da bi res dobro igral. Tako je pač bilo.«

  • Zadnjo sezono katero sva že omenila na začetku pa ste prebili v Laškem. Kako to? Zakaj ne kje drugje?

»V bistvu je bila takrat možnost, da se počasi vnrem sem v Slovenijo. Pred Laškim sem imel razgovor tudi v Mariboru, da bi tukaj končal kariero. Najbolj logično je bilo, ampak mi v tem času Maribor nekako ni mogel ponuditi to kar mi je Laško. Tudi finančno. Nekak je tehnica prevagala in sem se dogovoril tam. Aleš Pipan je bil tukaj glavni adut da sem se tako odločil.«

  • V dresu Zlatoroga ste v vaši zadnji profesionalni sezoni odigral kar 35 tekem, v katerih ste v povprečju dosegali 12,9 točke in 4,5 skoka in tako dokazali, da kljub 38-im letom še niste bili »za v staro šaro«.

»Malo me je skrbelo po tolkih letih, da sem na tekmah in treningih imel več volje od mladih igralcev. To me je res skrbelo. Imel sem večjo voljo od vseh. Bil sem bolj lačen osvajanja od njih. Vsi so mislili, da po takih napornih treningih več po parih mesecih ne bom zmogel, pa sem. Morda bi lahko zdržal še eno leto. Pa sem se odločil drugače.«  

  • Kako ste se znašli po končani karieri? Ste bili zmedeni? Ste vedeli kaj boste?

»Največji problem mi je bila torba. Nisem vedel kaj naj, ko sem šel od doma brez nje. Ni bilo torbe na ramenu. Postal sem športni direktor Laškega ampak ni bilo to to. Normalno, da je za športnika najboljše da ostane v športu. Imel sem srečo, da sem ostal v Laškem in da sem zdaj še vedno v športu. Po drugi strani manjka v košarki to kar je že v nogometu. Bivši igralci so v klubih. To se počasi razviaj tudi pri nas v košarki.«

  • Kaj ste vse počeli? Od takrat pa do danes?

»Športni direktor v Laškem sem bil 4 leta po koncu kariere. Eno leto nisem bil nikjer. V tem času sem anredil nek svoj inštitut za razvoj športa. Razmišljam v tej smeri veliko. Zdaj pomagam Braniku in sem športni direktor tukaj.«

  • Vrnili pa ste se tudi na košarkarska igrišča. Igrate v PARKL ligi. Ki pa ni do muh. Kajne?

»4 leta se nisem z ničemer ukvarjal, ker ni bilo enostavno časa. V 4 letih sem ravno 10 krat tekel. Ko sem se ustalil v Mariboru sem imel nekaj več časa. Tudi zaradi zdravja sem začel malo ponovno igrati. Lani sem začel igrati v Parkl ligi. Po eni strani je to za moja leta preveč. To ni rekreacija, to je resna liga. Imaš fante ki so stari 25, 30. Ni lahko igrati. Ampak zavedam se, da je to zaradi zdrvja in druženje, kar mi veliko pomeni. Torba je spet na mojem ramenu.  Vsaj dva-krat na teden. Smeh.«

Miljan_Goljovič_2

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja