Poročilo

MCA ŠE DRUGIČ ZAPORED PREMOČAN

Pozdravljeni iz kraja, ki ima dobrih 1.200. prebivalcev, od tega nekaj več žensk. Kraja kjer je ponavadi več ljudi na fuzbal tekmi, kot jih dejansko v le-tem živi. Kraj, ki sam po sebi ni nič več in nič manj kot moderno urbano naselje. In, če nebi blo štajerske brez Rudolfa Maistra, nebi blo omenjenega kraja brez Borisa Kidriča. Kraj zaživi le enkrat letno – in ne boste verjeli, ne za pusta in ne za veliko noč, ampak le, ko se igrajo kvalifikacije za preboj/obstanek v 1.SNL. Kraj, ki ima reprezentančno dvorano in evroligaški termin. Tukaj je igral Pero Antič brez Todora Gečevskega, da Avstralskih centrov sploh ne omenjamo …
In nenazadnje EKIPO z najdaljšim staležem in tradicijo v ligi PARKL – ŠDK!

Ja, kot ste ugotovili smo se nahajali v Kidričevem. Lahko bi še naštevali, da je to ekipa z najmanj domačini v ekipi (samo jaz) in ekipa, ki je letos kar 2x uspela pustiti nasprotnika na klasični nuli, ampak naj bo dovolj zaenkrat …

Ura je bila 20:42, nasprotniki – ekipa MCApro je sedela pod svojim košem, medtem, ko smo domači še poskušali z dvema vrstama. Zapisnikarska miza pripravljena, glasba na on. Malce nas je zaskrbelo le ob pogledu na sodniško dvojico, ampak ni panike Alpi povedene na klasični pozdrav in akcija!

Oboji smo vedeli, da je tekma ali igraš z Adeccom ali ne. Na samem začetku malo več želje pokažejo nasprotniki in si po trojkah Mesariča in Beka priigrajo zaostanek 7:0. Po nekaj zelo čudnih akcijah za košarko brez vozičkov se vendarle ogrejeio tudi gosti. Roko s črte prostih metov “naštelata” Bruči in Auer. Do konca prve četrtine pa tudi Pintar pokaže, da bo to njegov večer (4 trojke – roko na srce, vse vrhunske). Medtem, ko Dončič rola zvezdaše v ledeni dvorani vroč boj na tribunah. En na desni, proti enemu na levi in pa vroča debata v stilu “kaj zaj, se da ura na 14s ali ostane, če si Alpi kar vmes veže vezalke?!??”
V drugi četrtini voz gostov sama vlečeta Ribič in Auer pri domačih pa nihče – kar sam se pelje na še kar dobrih -6, glede na videno.

Polčas, tu pa tam keri kero šutne. Večina jih počiva. Na najboljšem semaforu v ligi klasično zapis četrtini in vse je pripravljeno za napad domačin na zmago. Aja pozabil sem zapisat, da pri domačih ponovno manjkajo Bedrač (ob rojstvu sina, še tukaj obilico sreče in zdravja ter skupnih trenutkov – nekaj se govori, da že imamo prvo petorko mladeničev), David, Goran, Mikluš, Nylaander( niti na mail ni javo), Kristjan, Nikos, Mario in Žiga. Ja nič, koga ni, brez tistih se mora.

In ja, drugi polčas je bil prava mora. Razpad domače igre, na drugi strani veliko bolj pametno gostje, na tribunah pa kak nov obraz. Gostje se dokončno razigrajo, steče jim glavno orožje – met in razlika narašča. Tudi time-outi ne pomagajo. Tekma se brez večjih posebnosti bliža koncu. Na koncu za mirno končnico poskrbi s črte prostih metov in z mirno roko – Ribič. Zasluženo najboljši strelec tekme.

Redni del lige se bliža koncu in na vrhu je več ali manj že odločeno. Kot kaže bomo videli ponovitev pokalnega finala že v polfinalu in prav je tako, saj kot kaže večletnim prvakom zadnjih let, to leto ne bo uspelo priti do najbolj pomembnega letnega finala.

Pizza je bila boljša mehiška, kot domača, mogoče vseeno preveč čebule. Drugače tradicionalno. Gostje pridejo, spijejo kako. Pri nas pa vse ok, igramo ravno toliko kot moramo, kot Budučnost v zlatih časih, ko še je Nemanja Gordič prenašal žogo in je bla Morača neosvojljiva trdnjava. Cel čas debata kak je možno, da je Klemen dobo sina, ne hčerke. Pa Robertino reče, da je Chuck Norris edini, ki lahko led grglja. Pa potem že zmagovalci večera počasi odhajajo, pa debata med Alpijom pa Brankecom, če bi še v nedeljo eno prijateljsko pri njih vdarli. Nazadnje so toliko tekem v enem tednu odigrali Los Angeles Cllipersi in Denver Hornetsi 2. teden v februarju davnega 1981.

Vglavnem tokrat brez ajvarja in Gregorja, ker ga ni bilo lep pozdrav iz Kidričevega. In če ne prej, se vidimo 1. vikend v aprilu!