Treba se bo vzeti v roke

Poročilo

TREBA SE BO VZET V ROKE

Počasi se bo potrebno vzeti v roke. Imamo izjemno kvalitetno ekipo in odlične posameznike, zelo dobro se razumemo tudi izven igrišča, ampak nismo pa še ekipa v pravem pomenu besede. Skupaj smo imeli mogoče 10 treningov, ne poznamo še načina igre, ki vsem ustreza. Naši ključni igralci iz prve petorke poskušajo rešiti napad, vendar ob suvereni obrambi veliko žog gre mimo obroča in ne skozi. Proti ekipi Lotmerk in BBČ, kjer smo izgubili z minimalno razliko se to še ni tako zelo poznalo, proti Beltincem pa je rezultat jasno pokazal, da je uigranost ekipe zelo slaba. Ne me razumeti narobe, prav vse ekipe v ligi imajo znanje in kvaliteto, ampak nedvomno so Beltinci najmočnejši nasprotnik za vse ekipe, hkrati pa so tokrat še presenetili z udeležbo, ker jih je bilo na klopi osem, čeprav je splošno znano, da se v gosteh v Mariboru običajno pojavijo v minimalnem številu. Začeli smo sicer izenačeno – v prvi četrtini smo prav obojni bili nadpovprečno slabi in zaspani. Ta termin tekme res nikomur ne ustreza najbolj, tako, da obljubimo, da bo naslednjo sezono verjetno termin takšen, ki bo bolj ugoden tako za domače, kot za goste – letos smo žal bili primorani vzeti to, kar je bilo še na voljo. Po zaspani prvi četrtini pa smo pravzaprav izgubili tekmo že v naslednji četrtini. Beltinci so nas povozili brez večjega napora, naš napad pa nikakor ni deloval po načrtih. Seveda smo se proti koncu polovice zbudili in malenkost zmanjšali pritisk gostov, vendar dokaj neuspešno v rezultatskem smislu. Definitivno to ni pristop, ki bi ga morali imeti proti defacto najboljši ekipi druge lige. Izpostavi moram predvsem Mlakarja, ki je na hrbtu (spet) nosil celo ekipo, Volka, ki se je trudil po najboljših močeh in tudi v obrambi ustrezno pritiskal na nasprotnika. Kovač je bil sicer tudi zelo razpoložen, ampak je pomotoma nabral štiri osebne napake v začetku tekme in nato večino časa prisilno počival. V drugi polovici je svoje dodal tudi Kolčaković, ki to sezono še ni pokazal vsega, kar zmore – na treningih ga praktično nihče ne more zaustaviti brez prekrška. Nase je z enim čudovitim prodorom opozoril tudi Tetičkovič, veliko smole pri metu za tri točke pa je na žalost imel Bajraktaraj. Ostali pa smo bili bolj hitrostne ovire na igrišču (ali na klopi), kot pa neka resna nevarnost za nasprotnika. Pohvale tudi sodnikom za zelo pošteno sojenje in za jasna pojasnila svojih odločitev. Vsekakor bi bilo bolj prijetno tekmovati, če bi se tudi ostali sodniki lige uspeli vsaj malo približati tem odlikam.

Kris