Jurančič Primož, Goran Bare, Toni Kukoč.

Poročilo

Gledalcev: Hm. Na začetku eden (1). Na koncu petindvajset (25).

Pozdravljeni.

Verjemite mi, da tudi tisti, ki nekaj “papajo” niti v najboljšem alfa stanju, ne bi sestavili takšnega naslova za poročilo tekme v ligi PARKL.

Primož Jurančič je v drugi četrtini obležal na parketu s poškodovanim ramenom. Ali je to bil izpah, zlom v tem delu telesa, ne vem. Vem pa, da je vse to skupaj izgledalo je “gadno” – ne najdem boljšega izraza za opis situacije, ki je nastala. Tekma je bila prekinjena. Poklicali smo rešilca.
Primož! Drži se!
Goran Bare je pevec glasbene skupine Majke – seveda ga vsi poznate. In ravno ta Bare je eden izmed redkih ljudi, ki je bil non stop na heroinu (zraven Iggy-ja seveda) kar dolgo obdobje in je še živ. Še posebaj v začetku devetdesetih je bil popikan kot čebelarski pripravnik.
In ko so ga vprašali, če lahko o tem sranju sploh pove karkoli nenegativnega je baje rekel, da je edina stvar vsega tega – za katero bi rekel da je koliko toliko ok, je ta, da se sploh ne spomni vojne v njegovih Vinkovcih.
In kje bi si sedaj lahko nekdo, ki mu vrže “ramo ven”, pomagal z odgovorom tega Bareta na novinarsko vprašanje? Kajti po drugi srani, bi lahko sedaj poguglal in nafilal to poročilo z močnimi stavki, motivacijskimi modrostmi, citati in nasveti najboljših košarkašev, nogometašev, smučarjev ipd., ki so staknili takšno ali drugačno poškodbo in se vrnili. Pa seveda ne bom. Ostanem pri Baretu, ki je iskal odgovor na skrajno nezavidljivo in noro vprašanje o njegovem zadetem življenju.
Primož! Drži se!

Toni Kukoč je lepo razložil novinarju (ko sem jaz še bil pubec in ko je Jugoplastika harala po Evropi) na TV, pred tekmo z Arisom iz Soluna, da je popolnoma vseeno, če jim N. Galis nasuje štirideset pik. Glavno je, da se ostala ekipa ne “razleti” po terenu. Tudi ŠDK-jevci smo vedeli na začetku tekme kdo iz KK Lenart nas redno fila in obrača (Šalamun A.). In tudi ŠDK-jevci smo poskušali nekako sledit filozofiji, ki jo je razlagal Toni Kukoč – no nismo se ravno direktno o Kukiju pogovarjali. ŠDK ni (še) Jugoplastika – zato pa so Lenartčani odprli tekmo s trojka festivalom – iz vseh strani. Je pa res, da smo se držali dogovora glede igre po globini v napadu. In analiza prejetih in danih košev te prve četrtine pokaže lahko opisljiv potek celotne tekme. Mi – po dogovoru spravimo žogo pod koš, kjer smo ŠDK-jevci v prvih dveh četrtinah dali večino košev.
KK Lenart na drugi strani pa, “paljba” iz distance in poldistance.
Obramba obeh ekip? Tokrat ni prišla na tekmo.
In mogoče je ravno skok potemtakem bil tisti jeziček na vagi, kjer smo ŠDK-jevci imeli prednost v lahkih koših preko kontre ali polkontre.
Ampak, da ne bo pomote. To večje število skokov, ni bila posledica učbeniškega zapiranja v obrambi ali pa hijenskega skoka v napadu najmanj treh članov petorke. Ne. Pobrali smo več odbitih žog.
V bistvu je tekma skozi vse četrtine izgledala tako, da če bi obe ekipi izkoristili vse napake nasprotne ekipe, bi lahko nekdo od igralcev komot nasul enajst trojk – tako kot je to naredil Toni Kukoč ameriški reprezentanci leta 1987.

Pozdrav vsem.
In seveda vemo komu in za koga vsi udeleženci tekme držimo pesti!

Alpi