Drugič zapored...

Poročilo

Priznati moramo, da smo se polfinala lotili zelo samozavestno, brez dvoma, da smo se sposobni uvrstiti v finale. Ker smo naši polfinalni tekmi odigrali nekaj dni pred drugim polfinalnim parom, smo z zanimanjem pogledovali kdo bo koga v lokalnem derbiju med Rušami in ŽKK. Koga si želimo v finalu ni bilo vprašanje, nismo se ukvarjali s tem, bolj smo se ukvarjali s tem kdo od nas bo lahko igral v finalu ali bo zaseba popolna ali bo kdo manjal. Kot pri vseh ekipah v ligah v amaterskem formatu igranja je tudi pri nas včasih težko sestaviti ekipo, za finale pa je popolna igralska zasebda še toliko pomembnejša. Pa vendar se včasih kaj zalomi, so poškodbe, so službene, so družinske obveznosti zaradi katerih pač ni mogoče pričakovati, da jih kdorkoli postavi pred športne. Mi smo ekipa, košarka je ekipni šport in mislim, da smo prav ekipa KK Podčetrtek primer ekipe, ki poskuša z borbenostjo, pozitivnimi mislimi, besedami in tudi dejanji nadomestiti kolega, ki se bodisi zaradi poškodbe ali pa kateregakoli drugega razloga ni mogel udeležiti tekme, pa četudi je to finale.
Ko smo prispeli v Ljutomer, smo najprej opazili izjemno števično zasedbo ekipe ŽKK Maribor, bili so organizirani na nivoju ekipe iz kakšne višjih lig v okviru KZS-ja. Mi smo se kot ponavadi zagrevali nekoliko bolj sproščeno, čeprav je bilo čutiti resen pristop, medsebojno vzpodbujanje, motiva pa seveda tudi ni primanjkovalo. Zavedali smo se da manjkata dva zelo pomembna igralca, Beno in Jure, da bo brez njunih izjemnih akcij tako na eni kot na drugi strani igrišča težje, vendar tega nihče glasno ni omenjal ali problematiziral, vedeli smo, da lahko in vedeli smo da bomo dali vse od sebe. Lepo je bilo ob poslušanju himne in pogledu na zastavo, tik pred tekmo po žilah primerno razporediti tiste kupe adrenalina, ki se je sproščal pri vsakem od nas.
Prvi skok in prvih nekaj minut je pripadlo našim nasprotnikom, bili so odločnejši in predvsem natančnejši, vendar pa smo do konca četrtine z izjemno igro Anžeta v napadu in stalih v obrambi postavili ravnovesje in povedli za točko. V drugi in tretji četrtini smo z odlično igro v obrambi in premišljeno v napadu, kjer smo igrali na igralce, ki so imeli “vročo” roko razliko povečevali. Izjemna igra MVP finala Roka v obrambi s katero je zelo dobro oviral Davida in pa seveda tudi ostalih je pripomogla k bolj sproščeni igri v napadu. Kljub zelo dobri in odločni igri, pa nasprotniku nismo uspeli zadati dokončnega “udarca”. ŽKK so napadali, igrali presing po celem igrišču, igrali borbeno in se tako držali v igri. Kevin je kljub zelo močnemu pritisku izjemno zanesljivo prenašal žogo v napadalno polovico skozi celotno tekmo. V zadnji četrtini je sprva šlo vse po naših načrtih, Roman je igral zelo dobro v obrambi in z nekaj skoki in koši v pravem trenutku poskrbel za ravnovesje na igrišču, Trupaj se je odlično boril z močnimi in visokimi nasprotnimi igralci, Matic in Sebastjan pa s predrznimi potezami poskrbela za zanimivo dogajanje na igrišču. V zadnjem delu, dve minuti pred koncem, po minuti odmora (rezultat je bil 50:57), v kateri smo se dogovorili kaj ne smemo, pa smo počeli ravno to, ravno tisto česar si nismo želeli. Zaradi zelo agresivne obrambe smo izgubili nekaj žog, v napadu pa dobili nekaj košev. Ekipa ŽKK se je v zadnji minuti povsem približala najprej na dve točki zaostanka, le nekaj sekund pred koncem ob treh točkah zaostanka pa imela zadnji napad. David je v zadnji sekundi vrgel trojko in zadel za izenačenje in podaljške. Najbrž bi marsikatero ekipo to sesulo, vendar pa smo bili mi odločeni, da tekmo zmagamo in v podaljšku smo to odločnost dobro vnovčili in suvereno povedli ter prednost zadržali do konca tekme. Zelo smo bili veseli podpore s tribun, ne samo naših navijačev, tudi ostalih.
Mislim, da je prav, da ob zaključni besedi pohvalim sodnika, ki sta bila skoraj nevidna (očitno sta sodila zelo dobro) in se zahvalim vsem organizatorjem, tako finalnega turnirja kot tudi lige.

Srečno do začetka naslednje sezone.
Lp, PlanB